ELLE jih ima dvajset!

Nedavno brskanje po fizičnem arhivu vseh preteklih številk Elle zavoljo članka njene 20. obletnice pri nas je moj miselni tok popeljalo naravnost k spominom nanje, s tem pa tja, kjer se je vse začelo. Prve sem kupovala, druge ustvarjala oziroma jih še. Robček, prosim. Svoje življenje lahko skozi to lečo tako razdelim v p. e., torej pred Elle (2005 do 2021), in po njej (2021–), saj se mi je z njo in vsem kariernim, kar je privedlo do nje, odprl nov svet.

Pisalo se je namreč leto 2015, ko se je moja družina ustavila na eni izmed lokalnih bencinskih črpalk in sem na mamino vprašanje, kaj bi šla študirat, odgovorila: »Jaz si želim Elle, najbolj smiselna pot do tja pa se zdi novinarstvo, tam ponujajo tudi prakso na njej.« Ja, goreča ljubezen je včasih tudi malce nora, a pustite mi naslednjo primerjavo, ravno ta nas napolni z gorivom, da lahko skočimo vse do roba svojih sanj.

Izsek iz jubilejne izdaje.

Nostalgija se tako ustavi tudi pri prvem dnevu na uredništvu, kamor sem zamudila 15 minut zaradi urgentne obravnave v ZD Ljubljana (zataknjena ribja kost, prva v 20 letih vseh občinskih enot. Filet včasih ni to, za kar se izdaja), in spominu, da zaradi strahu nisem več vedela, ali sploh še znam tipkati. Ko je iz pisarne zadišalo po sarmi, sem vedela, da se nimam več česa bati. Tu prebivajo domači, ne le modni ljudje.

Naj zavrtim film še malo nazaj, da lahko z vso hvaležnostjo vpijem ta trenutek. Do vseh dni, ko mi je oče iz trafike namesto sladoleda že kot osnovnošolki nosil novo Elle, ker je vedel, da mi to pomeni (naj) več. Do rednega programa, ko sem želela iz nje izrezati fotografije za svoje kolaže, pa sem se zadržala in jo v zavedanju njene dragocenosti raje pospravila v vitrino. Ko sem gledala natiskano Petro Windschnurer kot boginjo, zdaj pa z njo obedujem.

Tu je še mnogo let zatem skupno urejanje zadnjih popravkov naših pričesk tik pred mojimi prvimi Elle Style Awards in glodanje rogljičkov v Tuileries Garden z obveznim dobrosrčnim opravljanjem Parižanov. Sanje so šle od takrat še naprej, a te živijo v vsej polnosti. Hvala, draga Elle. Tu sem našla pripadnost, žensko pleme, svoje meje, kreativno igrišče in konec koncev tudi boljši stil. Tu sem našla sebe.

P. S. Tudi zgornje fotografiranje nekje sredi februarja, nekje v prelepem staromeščanskem stanovnju, nekje v mehurčku z izjemno fotografinjo Tajo Harris.

Nova jubilejna številka, za katero smo se zelo potrudile, je že v trafikah, zato vas lepo vabim k njenemu branju!

Fotografije Taja Harris in ELLE Slovenija/AML